2. Čez Avstrijo, Češko, Nemčijo, Švedsko do Norveške in Nordkappa

Prišel je dolgo načrtovan dopust. Odrinili smo na 3 tedenski planiran dopust, trenutno edini plan je bil nekajurni hitri ogled Berlina in dejstvo, da moramo biti zvečer do 22.00 ure ščekirani na trajektu za Sassnitz - Trelleborg. Čakalo nas je dolgih 1000 km do trajekta, z upanjem, da bo šlo vse po planu.

Šli smo čez Avstrijo in Češko do Nemčije. Berlin smo si ogledali zelo na hitro, saj nam ni bil cilj večdnevno raziskovanje Berlina, niti ostalih velemest, ampak samo planirani krajši ogledi.

Ogledali smo si Berlinski zid, Brandenburška vrata, parlament, se sprehodili ob reki Spree.

Del spomina na obzidje Berlinskega zidu -bom rekla kar veličasten občutek, ko veš zgodovino in kako sta se ločevala oba dela Nemčije.

Brandenburška vrata

Nemci so face, trabant še ni izumrl

Parlament

Zelo urejene sprehajalne poti ob reki

Pot smo nadaljevali do Sassnitza, kjer smo imeli rezervirane in plačane karte za nočni trajekt na Švedsko, Trelleborg. Je bil kar podvig, najti pravi terminal za pravi trajekt. Še dobro, da smo bili kako uro prej tam, da smo pravočasno opravili vse formalnosti in se postavili v vrsto za pravi trajekt.

Nočno potovanje s trajektom je bilo kar pestro. Dostopa do avta med vožnjo ni, trajekt vozi 4 ure. Zraven na palubo smo vzeli spalke, osebne dokumente, vodo... V planu smo imeli 4 urni počitek, da bi bili zjutraj že kar pripravljeni na nadaljno pot, ampak ta počitek je bil bolj tako-tako. Kot prvo smo bili itak v pričakovanju, kako se bo naše potovanje dalje odvijalo, spati ravno ne upaš, ker je cel kup ljudi na palubi, do katerih si kar skeptičen, ali te ne bo kdo med dremanjem oropal... skratka, cel kup nekih teorij in misli v glavi... ampak ja, bližali smo se pristanišču, bilo je prav zanimivo - ob štirih zjutraj že kar zanimivo svetlo.

In tako smo začeli pot po Skandinaviji. Švedsko smo samo prevozili. Na celotni poti smo prevozili cel kup tehnoloških presežkov mostov, tunelov nad morjem, tunelov pod morjem....

Naslednja točka, kar je bila v planu, je v enem dnevu doživeti Oslo. Vstop v tako veliko mesto nas je zelo prevzel. Če pomislimo na vpadnice v naša mesta, je bil ta pogled na vstop v Oslo pravi šok. Nobene gužve, veličastne stolpnice in zgradbe že kar na začetku. Občutek je bil enkraten. Vstop v velika mesta je plačljiv, ampak to ne plačuješ na kakšnih postojankah. Za Norveško se preko spleta registriraš z avtom, daš vse podatke in ko po pol leta ugotovijo da se ne giblješ več po njihovih cestah, pošljejo na mejl račun. Za vse cestnine, vstope v mesta je bilo zaračunano nekje 47 eur. Seveda vse šteje, kakšen avto voziš, s kakšno povprečno porabo, kako je ekološki....

V centru mesta nobene gužve, garažne hiše na vsakem koraku, vse enkratno rešljivo in plačljivo... s kartico urediš vse, nikjer nobenega za težave, vse deluje bp. Urejeno do maksimuma. Ogledali smo si kraljevo palačo, Vigeland park, Muzej vikinških ladij.

Kraljeva palača

Sprehodili smo se po Vigeland parku. O tem parku je zelo veliko napisanega, bistvenih povzetkov o znamenitostih ne bom pisala, vse je dostopno na spletu. Vigeland je največji park na svetu, s skulpturami enega samega umetnika, ima več kot 200 skulptur golih ljudi v različnih pozicija in tematikah; igra z otroci, ljubezen, nasilje... res zanimivo.. Vstopnine ni, je pa zelo veliko za prehodit, ogledat, ljudje se sprehajajo, imajo piknike, športajo, se zabavajo, skratka park poln dogajanja. Res priporočam ogled.

Naslednji ogled v Oslu je bil Vikinški muzej ladij. No, mogoče bi za to rekla, da se z lahko lahko ogled izpusti. Nič posebnega.

Ko smo zapuščali Oslo, smo ugotovili, zakaj v mestu nobene gužve, prazne ulice... seveda, pod mestom potekajo avtoceste, krožišča, izvozi... čudo od čuda.... mesto pa čisto razbremenjeno s strani prometa. Pa še to, toliko električnih vozil na kupu, kot smo jih videli v Oslu, jih nismo videli več nikjer, pa bogve, ali jih bomo še kdaj. Po večini so prednjačila Tesla vozila.

Celotna pot Skandinavije so bili narava, vode, čudovita pokrajina. Če imaš to rad, ti osvoji srce za vedno. Vozniki vzorni, nikjer nobenega pritiska na cesta, nobene gužve, prav čutiš mir, spokojnost in povezanost z naravo.

Eden od kampov. Zelo urejeno, čista klasika za njih - ozelenele strehe, povezanost z naravo, Troli kot znamenitost vedno in povsod.

Kot zanimivost kampov - nikjer ni določenega mesta, kjer moraš kampirat v kampu, po lastni izbiri, kje ti paše. Ni pa v ceno všteta topla voda za tuširanje, za tisto je potrebno po večini imeti žetone, da ti topla voda teče 4, 5 minut. Ne moreš verjeti, kako se lahko zmoremo v tako kratkem času kvalitetno stuširati. Doma pa se razvajamo s toplo vodo iz pipe do neskončnosti.

Skandinavci so tako pošteni, da imajo kampe še preden prideš do recepcije da se ščekiraš. Kaj bi to počela bivša Juga, ne bi komentirala. Ampak tukaj poka po človečnosti, poštenosti. Tu ne bi imel niti želje, da koga ogoljufaš in nič ne plačaš. Če je kamp zaprt oz. ni več nobenega da bi se lahko prijavil, so tako prijazni, da imajo listek na recepciji, kjer piše, da se lahko kjerkoli sparkiraš, pa če greš prej iz kampa, kot pridejo delat, vržeš denar v nabiralnik, ki je pri recepciji. Res noro in zaupanja vredno.

Naslednja točka ogleda na poti nam je bil Lillehammer. Ogledali smo si skakalnice, čutili utrip skakalcev, s kakšne višine se podajajo na te vratolomne polete... ne hvala, je dovolj, če jih samo gledamo po televiziji. Sicer pa, vsaka jim čast že za pogum, da se spustijo po letalnicah, tudi če nimajo pravega rezultata. V Lilehamerju je bilo kar precej stopnic, da se pride do vrha. Ampak, seveda je bilo potrebno it po razgled.

Novinarsko središče - se mi zdi da kar slišiš novinarja Andreja Stareta, kako komentira naše orle. Dober občutek :)

Prvo srečanje z losi, haha.... če ne drugje, na prometni tabli ob cesti. Od tu dalje smo za vsakim ovinkom pričakovali eno veliko truplo, kako bo pridrvelo na cesto, ampak na celotni poti nismo srečali niti enega losa, razen tistih, ki smo si jih ogledali v Parku Naameskogan.

Postajališč ob cestah je bilo nenormalno ogromno, vse čisto, povsod na razpolago klopi, mize.... nikjer nobene smeti... res čist in urejen narod in prekrasna narava. Ozelenele strehe, narava, vodovje - čarobnost Norveške, ki ti ostane v srcu za vedno.

Pred Geiranger fjordom smo se povzpeli na vrh Dalsniba, od koder se vidi velik del Geirangerja. Ampak ko smo prišli na vrh, je bila taka megla, da bi jo lahko rezal, kot pravi palček Smuk. Ok, druge ni, kot da gremo nazaj v dolino in raziskovati drugi največji fjord na Norveškem. Edino razmišljaš o vrsti avtobusov, ki ga šibajo po ovinkasti cesti na vrh, in o ljudeh, ki bodo hudo razočarani stopili iz avtobusa, in šli v megli nazaj. Imajo ogromno organiziranih prevozov iz Geirangerja, kamor prihajajo z čezocenkami. Ker je bila taka megla, smo se obrnili in napotili proti Geirangerju.

Naslednja postojanka, Geiranger fjord - drugi največji fjord na Norveškem. Če po njem plujejo velikanske ladje - čezoceanke, potem je dejstvo o njegovi veličini realnost. Žal smo tu naleteli na dež, ampak samo 1x v življenju si mogoče tukaj, nismo mogli izpustiti plovbe po fjordu. Imeli smo zasebni čoln z vodičem. Ker je bil dež in zato manj povpraševanja, smo imeli tudi manjšo ceno za plačilo ogleda. 100 EUR. Naj povem, da so se vse vstopnine na Norveškem gibale med 100 in 120 EUR-i za 2 odrasla in 1 otroka.

Ogled slapa Snubec, ki je nasproti veličastnim in znanim Sisters slapovom - zgodba pravi, da je slap v obliki steklenice zato, ker se je snubec od žalosti zapil, ker ga je sedem sester (slapovi nasproti snubca), zavrnilo za snubitev za poroko. Ugotovili smo, da Norvežani zelo radi vse znamenitosti obrnejo v neke zgodbe, ki jim turisti z veseljem prisluhnemo.

Seven sisters slapovi, ležijo nasproti slapa Snubec

Troli v skali

Pa še pogled na Geiranger z druge strani

Drugo jutro smo pot smo nadaljevali proti Trolstige - trolovi lestvi. Spet enkratna narava, jutro se je šele prebujalo.

Trollstigen - trolova lestev - peš pot, ki vodi do ogleda ceste na drugi stani, ki je polna ostrih ovinkov. Sredi neokrnjene narave pa sodoben objekt, ki vsekakor ni moteč in je zlit z okolico.

Pogled na Trollstige - trolovo lestev. Ker sva z možem motorista, sva bila v velikem pričakovanju, enkrat zvoziti trolovo lestev, vendar sva bila precej razočarana. Pričakovala sva več. Lepše ceste sva z motorjem zvozila po Dolomitih. Čeprav bi bil verjetno bolj veličasten pogled, če bi prišla iz nasprotne smeri. Ampak, sva zvozila že lepše motoristične ovinke .

Zgodbe o trolih so vpletene povsod. Tudi v znakih za vstop v trgovine .

Meni osebno je to ena izmed top slik na tem popotovanju.

Naslednja točka na našem seznamu - Atlantic road - atlantska cesta. O čudovitosti narave ni kaj govoriti, slike govorijo same zase.

Znamenit dvignjen in zasukan most, mogoče bi njegov čar doživeli, če bi ga zvozili z druge strani. Z naše strani ni bil tako čaroben. Pa tudi vreme nam je šlo na roko, včasih ta del ceste sploh ni prevozen, ker je morje preveč razburkano in zaliva most do konca, ali pa marsikdo izziva in se v teh visokih valovih vozi čez.

No tile so sigurno šli zvozil Trollstige in Atlantic road. Točki, ki se ju najde v marsikaterem motorističnem vodiču po Evropi.

Pogled na most še z druge strani.

Atlantic road se nadaljuje proti kraju Kristiansund. Prvič smo se peljali s tunelom, ki je bil pod morsko gladino. V bistvu sploh nimaš občutka, da si v tunelu pod morjem, kaj šele tako globoko. Tunel se strmo spušča in potem kar fejst zopet vzpenja. Šli smo 250 m pod morsko gladino, tunel je dolg 5,7 km. Še ena izmed vrhunskih tehnoloških stvaritev.

Kristiansund- ribiška vasica

Naslednja postaja - Trondheim. Včasih glavno mesto Norveške. Tudi Norveške Benetke - del ob vodi stoji na stebrih nad vodo. Priporočam ogled. Luštno mesto.

Ima največjo evropsko leseno palačo na svetu.

Vmes je malo deževalo, ampak se kar navadiš na to pršenje, in potem spet sonce, in dež in oblaki... Pozdravila nas je tudi mavrica.

Zopet čudovita cesta, kot vedno. Še vedno smo v pričakovanju losov, ampak jih ni bilo. Prometni znaki za njih pa skozi.

Nekje ob poti...

Še eden izmed res enkratno urejenih kampov.

Ob poti smo zagledali tablo za Naamskogan family park. Sklenili smo, da se ustavimo, in da tukaj vidimo njihove divje živali, če jih mogoče pa ob poti ne bomo uspeli. Vstopnina - 120 EUR. Bilo je kaj za videt. V parku smo preživeli pol dneva. Lepi ogledi njihovih živali; severni jeleni, losi, polarne lisice, polarni zajci, medvedi, volkovi...in veliko dodatnih dogajanj v parku. Priporočam.

No pa smo jih srečali.

Nagledali smo se tudi severnih jelenov, za vsak slučaj, če jih v naravi ne bi, ampak teh... ja, teh pa je bilo kar precej. Ampak po zemljevidu gledano, precej višje na Norveškem.

Aktivnosti v tem parku je bilo cel kup.

Enkratne ozelenele strehe in lesene hiške, povsod.

Eno od postajališč, veličina narave. Ljudje ob vodi so videti kot male pikice.

Naslednja točka, Svartisen ledenik. Pred njim je mesto Mo i Rana. Tu nekje smo iskali camp, da bi bili zjutraj zgodaj že na poti proti ledeniku. Če nas je pa kje ponoči zeblo, nas je pa tukaj, pred ledeniškim predelom.... Na sebi sem imela verjetno vse kar je možno v spalki.

Po brskanju potopisov nisem nikjer našla te točke ogleda, ampak na spletu enkrat videla sliko. Uspešno sem izbrskala po netu, kje je in kako se reče. To je Marmoplatte, predel, kjer je živi marmor, vklesan v potok. Čudo, in oblike, ki jih naredi mogočnost vode, so res veličastne... tu bi lahko človek sedel ure in ure in se čudil naravni stvaritvi. Ta ogled smo naredili ob 20.00 zvečer. Bili smo še polni energije, in ker se dan nikoli ne konča, smo bili takoj za akcijo, da si zvečer še to ogledamo. Dostop je bil zelo lepo urejen, srečali pa smo tudi domačine, ki očitno še zvečer ob osmih hodijo v naravo, na pohode. Mislim da zaradi varovanje narave, ta predel nikjer ne objavljajo. Je pa res med top naravnimi presežki, kar smo jih videli.

Naslednje jutro smo se podatki na pot na ledenik Svartisen, drugi največji na Norveškem. Sprva se pripelješ z avtom do jezera, od tam pelje ladjo do vznožja, potem pa je še potrebno prehoditi še par kilometrov, da prideš do gospoda veličastnega. Pot je bila odlično označena, skladna z naravo, čisto v njihovem slogu. O tem, kako smo doživeli veličino ledenika, njegovo neskončno modrino... Mislim da se z besedami ne da opisat, kako veličastno...

Modrina, ki v kateri se lahko utopiš... Zanika vse teorije o modrini iz vode, iz jasnega vremena.... bilo je oblačno, zelo, modra barva pa, kot bi jo osvetlil z neskončno modro neonsko barvo.

Naslednja postaja, kar ob poti je bila točka Arctic circel Center - arktični krog. To je točka, ker se enostavno moraš ustavit. Od tu dalje, si v polarnem krogu. Tu smo že malo ponosni nase, češ, wau, do polarnega kroga smo prišli...

Malo smo se poslikali, nakepali, postavili svojega trola in šli polni pričakovanj naprej proti sanjskim Lofotom.

V tem kampu, zoper z urejeno okolico in zlito z naravo, pred vstopom na sanjske Lofote, smo šli spat v deževnem večeru, mislim da je bil edini tak večer na naši poti, ko smo na hitro postavili šotor in pojedli v šotoru, ostali dnevi so nam šli na roko. Samo upali smo lahko na lepo vreme, in da doživimo sanjske Lofote res sanjske.

Bolj ko smo se zjutraj bližali Lofotom, bolj se je jasnilo. Čudovita popotnica za dneve preživete na Lofotih, za nepozabni pohod, doživetje polnočnega sonca nad obalo, neskončne bele peščene plaže in za sanjske slike, ki smo jih naredili.

Vsak ovinek, vsak nov pogled prinese nekaj novega.. nepozabne vtise narave.... Če kdaj spet na Norveško, na Lofote absolutno.

Ena od mnogih sanjskih plaž z belim peskom. Imajo samo eno napako, ne moreš se kopati, ker je morje premrrrrrrrzloooo…… In cel kup kampov, ki so na takih plažah.... Raj za popotnike.

Lofoti so znani po sušenju trsk, rib, ki jih drago prodajajo. Njihov smrad jih ne moti, pravijo, da imajo vonj po denarju.

Vsak pogled pritegne, vse je tako lepo, čisto, naravno.... Kar obstal bi tu nekje, in ostal za vedno....

Cilj je bil da dosežemo skrajno točko Lofotov, vasico z najkrajšim imenom A. Na poti do tja smo šli skozi vasico Reina. Majhne rdeče hiške se ti do Lofotov že vsedejo globoko v dušo, vsak pogled na njih je balzam za dušo... Ta pogled je prisoten na vseh razglednicah Lofotov. Imeli smo to čast, da smo ga tudi mi doživeli.

Prispeli smo do vasice A - vasice z najkrajšim imenom na svetu. Ravno zato je nekaj posebnega in točka, ki jo je treba obiskati. Del do koder je bilo mogoče, smo je še prehodili, ker do skrajne točke ni mogoče priti z avtom.

Popoldan je sledil še načrtovan vzpon na Reino. Še ena izmed točk, ki sem jo našla po slikah na spletu in kjer sva z možem raziskala, kje se pride na vrh tega razgleda.

Vzpon je bil bolj ali manj ubijalski. Z velikimi črkami. Pot s stopnicami, ki je lažja oblika vzpona na Reino je bila zaprta, mogoč je bil vzpon direkt v strm hrib, brez zaščite ob poti... vmes sem že 2x obupala, ampak sta me moja dva moralno dvignila, da nisem odnehala, in ko sem prišla na vrh, se mi je na drugi strani odprl ta pogled.... Res nepozaben, vreden vsakega truda. Vzpon in na koncu ta razgled je bil resnično eden izmed top doživetij, kar smo jih doživeli na vseh naših potovanjih. Na takih stvareh se polnijo duša, spomini, stik z naravo, harmonija, sreča...

Rdeče lesene hiške so nas spremljale na vsakem koraku. Skromnost v veličini narave.

Naslednji kamp je bil obrnjen ravno na zahod. Vedeli smo, da če kje, bomo tu doživeli lepoto polnočnega sonca v vsej svoji veličini. Pa še vreme je bilo brezhibno, brez oblačka. Zanimivo, kako živali ne spijo. Galebi in ostale živali so bile v akciji 24 ur, non stop... Zanimivo.

Bližala se je polnoč, na obali smo bili vsi v kampu v pričakovanju, da ujamemo svoj trenutek sonca v objektiv ob 00.00. Veličastno in polno sreče, da lahko to doživimo. Fotoaparati so bili na stojalih in vsi smo čakali na svoj pravi trenutek.

No, to je to... Midnight sun .... Noro dobro.

Naslednja postaja je bil ogled Vikinškega muzeja na Lofotih. Vreden ogleda. V sklopu karte in ogleda vikinške hiše je bil mogoč še cel kup aktivnosti in veslanja z vikinško ladjo, metanja sekir, itd...

Veslali smo jo kot pravi vikingi.

Od Lofotov dalje nam je bil cilj doseči Nordkapp. Če ti ni cilj pridi na skrajni sever, je dovolj da Norveško vidiš in obiščeš do Lofotov, ki so zares sanjski, kakor pravijo. Na Lofotih bi lahko preživel veliiiiiiko dni.

Pot proti Nordkappu, lepa na vsakem ovinku in v v vsakem trenutku.

Seveda od tu dalje, na tej poti, smo srečevali severne jelene kjerkoli na cesti. Tudi na glavni cesti - ne dajo se zmotiti. Ampak nobenega ne motijo, slikali smo jih z vseh profilov na tisoč in en način... Res so nekaj posebnega.

Slika pred vstopom na otok Mageroya, da dosežemo Nordkapp

Na otok se pride s tunelom, ki je spet pod morsko gladino - 212 m pod morjem, dolg 6870 m. Plačila cestnine za ta tunel že nekaj časa ni. Norvežani, domačini imajo brezplačne avtoceste, prav tako motoristi. Cestnine, plačila za tunele se plačujejo, dokler njihov strošek gradnje ni poravnan. Od takrat dalje so vsem brezplačno na razpolago. To v Sloveniji verjetno ne bo mogoče nikoli doživeti. Cestnino na Norveškem pokrivajo tujci.

Spet rdeče hiške in šotori z domačini, kjer prodajajo domače izdelke....

9. dan popotovanja - končno smo prišli do skrajnega severa. Odlična poraba, odličen šofer, vse pod kontrolo.

Vstopnina za Nordkapp velja za 24 ur, zato smo počakali do polnoči, če bi se vreme uredilo in bi lahko videli polnočno sonce, ampak žal vreme tokrat ni bilo na naši strani. Sicer ni deževalo, je bilo pa oblačno in zelo pihalo.

Trgovine na skrajnem severu so lepo založene s spominki.Cene pa tudi lepo zasoljene. Dobra stvar je, da si dobil na Finskem razliko v davku nazaj. Ampak ne na meji, temveč v eni od trgovskih verig, ki so na Nordkapovih računih napisane.

Pogled na skrajni sever, kamor se ne da priti z avtom. Tudi to smo imeli v planu, nismo zastonj prišli tako daleč, a ne?

Ker je zelo pihalo, smo šli izven območja Nordkappa in prespali nekje v naravi, pod robom, kjer ni bilo pretiranega vetra, in se zjutraj vrnili nazaj.

Vreme se je uredilo, odpravili smo se na pohod na skrajni sever Norveške.